Decembra 2009 je Nevenka skupaj z več kot tisoč ženskami zapustila tovarno Mura v Murski Soboti. Imela je 48 let, dva odrasla otroka in dvaindvajset let v rokah, ki so znale samo eno stvar. Šivati.
V Prekmurju, v majhni vasi blizu Ljutomera, kjer je odrasla, takrat ni bilo lahko najti dela. Njene vrstnice so se selile v Avstrijo, v Italijo, k tujim družinam pomagat z otroki. Nevenka je ostala. Imela je svoj šivalni stroj, kuhinjsko mizo in besede svoje matere, ki ji je nekoč rekla, da roke, ki znajo, ne smejo počivati.
Začela je z dvema oblekama. Eno je naredila zase, drugo za sosedo, ki si v vasi ni mogla privoščiti nove obleke za hčerkino poroko. Soseda je prišla nazaj s tremi prijateljicami. Te so prišle nazaj z dvanajstimi.
V dveh letih je v njeni kuhinji vsak dan visela nova obleka. Ženske iz Beltinec, Lendave, Murske Sobote, kasneje tudi iz Maribora in Celja, so prinašale fotografije iz revij in starih albumov in jo prosile, naj jim naredi nekaj, v čemer se bodo počutile kot ženske.
Nevenka je opazila, kaj se zgodi, ko ženska po dolgih letih spet obleče nekaj, kar je bilo narejeno samo zanjo. Ne za množico. Ne za polico. Zanjo. Vidno se ji spremeni hoja. Glas. Pogled v ogledalu.
In tam, v majhni kuhinji v Prekmurju, je razumela, da to ni samo šivanje. To je dajanje nečesa, kar je marsikatera ženska po Muri mislila, da je za vedno izgubila.
Sedemnajst let kasneje Nevenki še vedno pomaga hčerka. Stranke še vedno prihajajo. Z avtomobili iz Ljubljane, iz Kopra, iz Nove Gorice. Sedijo v njeni kuhinji, pijejo kavo in pripovedujejo zgodbe.
Spletna stran, ki jo zdaj berete, ni Nevenkin načrt. Je hčerkina ideja. Pravi, da je v Sloveniji še vedno preveč žensk, ki sedijo same doma in mislijo, da nikomur ni mar, kako se počutijo.
Nevenka se je strinjala pod enim pogojem. Vsak kos, ki ga prodajamo, mora biti narejen tako, kot bi ga delala zase. Z mislijo na žensko, ki ga bo nosila. In s spoštovanjem do vsake od nas, ki smo Muro nosile s seboj.